CELOTEN OPIS TEČAJA
Agility se hitro spreminja, spretnosti in tehnike vodnikov psov pa se nenehno izboljšujejo.
Komunikacija ter čas med vodniki in psi postajata vse bolj pomembna. Tečaji so hitrejši in tehnično bolj zahtevni tako za psa kot za vodnika.
Psi se gibljejo z zelo velikimi hitrostmi, zato se morajo naučiti kako varno, tekoče in samozavestno ravnati s svojim telesom pri teh hitrostih, da se lahko hitro odzovejo na zahtevane informacije. Poleg teh komponent je ena najpomembnejših veščin psa, da razume kako skočiti pravilno, samozavestno in s popolnim razumevanjem skakalne naloge.
Z dobrim ravnanjem lahko vplivamo na hitrost in dolžino pasjega koraka, na način približevanja psa skoku, odskočno točko in na informacije o tem, kaj se zgodi po tem. Med tekom po parkurju želimo psa voditi po najbolj optimalni poti, da bi dosegli najhitrejši možni čas.
MEHANIKA SKOKA
Skakanje je zahteven mehanski proces.
V telesu psa je veliko sklepov, kosti in mišic, ki jih je treba aktivirati v določenem trenutku in po določenem zaporedju, da je pes sposoben narediti skok. Skakanje je veliko bolj kompleksno, kot se zdi na prvi pogled.
Podrobnosti so pomembne in jim moramo posvetiti veliko pozornosti.
Ne glede na pasmo in velikost psa, ima skok vsakega psa naslednje zaporedje gibov: pes se približa skoku, postavi sprednji nogi eno malo pred drugo na odskočno mesto.
Ko so sprednje tačke postavljene, bo pes spustil glavo in rahlo upognil sprednje noge, upognil hrbtenico in premaknil zadnje noge naprej pred sprednje noge, nato pa zravnal sprednje noge in potisnil telo navzgor ter dvignil glavo, tako da bo ta pomagala pri pdvigu.
Zadnje noge se nato zravnajo in preko skoka potisnejo njegovo telo navzgor in naprej. Ko je pes v zraku, spusti glavo proti stegnjenim sprednjim nogam, kar mu pomaga pri gibanju naprej in hkrati zmanjša upor.
Na vrhu loka bo pes spustil glavo in dvignil rep, kar pomaga telesu, da se giba naprej in navzdol. Pes nato iztegne prednji nogi naprej in navzdol, eno pred drugo in se pripravi na doskok. Ko so sprednje noge na tleh, se zadnje noge premaknejo naprej pod njegovim telesom, ublažijo pristanek, nakr psi nadaljujejo tek v srednjem galopu.
Ko pes skoči, se njegovo telo najprej premakne v nasprotno smer urinega kazalca, glede na središče njegove mase in gravitacije. S sprostitvijo zadnjih nog se središče njegove telesne mase začne vrteti v smeri urinega kazalca. S spuščanjem glave in spreminjanjem položaja, pes zavrti telo naprej, kar pomaga pri skoku ter določi točko doskoka.
Skok je dejansko zgolj galopski korak, je le daljši, pri čemer pes doda še odriv navzgor in moč, tako da je skok popoln. V sredini skoka (galop) se zadnji nogi potiskata, ena rahlo pred drugo, kar premakne telo naprej. Sprednji nogi se iztegneta naprej in pristaneta ena pred drugo. Telo se potisne naprej, ko pes upogne hrbtenico, dvigne zadnje noge in jih potisne naprej, da naredi naslednji korak. Galop je hoja, ki psu omogoča hitro spreminjanje hitrosti in dolžine koraka ter mu omogoča fleksibilnost, da v zadnjem trenutku spremeni hitrost in prilagodi korak pred odrivom.
Če pes zgodaj dvigne glavo, ko je v zraku, se bo njegova masa premaknila na zadnji del telesa. Tako bodo njegove zadnje noge pristale istočasno ali kmalu za sprednjimi nogami. Pri takšnem pristanku se sila pristanka odvzame s sprednjega dela telesa, sila se premakne navzgor (od sprednjih in zadnjih nog skupaj) in obe sili se srečata v hrbtenici. To ima pomemben vpliv na kosti, mišice in kite.
Poleg tega mora sprednji del telesa najprej pristati, da se omogoči nemoteno nadaljevanje gibanja naprej. Pri pravilnem pristanku na sprednji del se bo udarna sila premaknila po prednjih nogah navzgor in se zaradi upogiba prednjih nog in hrbtenice razpršila.
Ko pes pristane, dvigne glavo tik preden se dotakne tal. Tako ublaži pristanek in tudi odvzame del sile udarca na prednje noge. Če pes med skokom dvigne glavo, bo doskok za njegov prednji del zelo trd in stresen.
Pravilna biomehanika skakanja zahteva, da se teža prenese na boke pod pravilnim kotom. To deluje kot vzmet – boljši kot je kot, večja je sila odriva.
To povzroči, da se pes premakne navzgor. Če je glava psa visoko dvignjena, bo to omejilo obseg njegovega gibanja ter gibanje vratu in ramen. Tudi hrbet bo trpel zaradi napačnega položaja telesa med gibanjem. Ko se zakoni biomehanike ne izvajajo pravilno, se pes ne bo premikal lahkotno in sproščeno naprej, ampak bo to nadomestil z nepravilno uporabo mišic. Kompenziral bo, dokler mu bo telo to dopuščalo, z drugimi besedami, dokler ne bo prišlo do poškodbe ali bolečine.
Za boljše razumevanje psa kot športnika moramo razumeti njegovo zgradbo (glede na pasmo).
Da bi bolje ocenili telo našega psa in njegove sposobnosti, moramo pomisliti na vrsto telesa in njegovo velikost:
• Oceniti moramo razmerje med višino in težo psa: Čim težji je pes v primerjavi s svojo višino, tem težje in zahtevneje se bo premikal, njegove kosti in mišice bodo bolj obremenjene. Manjše kot je razmerje med višino in težo, lažje pes skoči. Večje kot je razmerje, bolj moramo biti pozorni na ustrezen program in pravo kondicijsko pripravo psa.
• Oceniti moramo tudi dolžino nog: večja kot je dolžina od komolca do tal, gledano kot odstotek višine merjene v vihra, večjo prednost bo imel pri skoku. Razlog je v tem, da je središče njegove telesne mase višje, zato lažje preskakuje ovire.
• Dolžina telesa: psi, ki so daljši od svoje višine, nosijo večjo težo na sprednjih nogah in potrebujejo dodatno kondicijsko pripravo.
• Slaba zgradba telesa lahko psa pri skakanju močno ovira. Pes z ravno strukturo sprednjega dela bo pristal z nogami v bolj navpičnem položaju in bo ob pristanku občutil večji udarec. Ponavljajoče se skakanje lahko povzroči prevelik pritisk na kosti, sklepe in mehka tkiva sprednjega dela in ti psi pogosto trpijo zaradi poškodb komolcev in ramen ter razvijejo degenerativne bolezni sklepov. Velja, da so zadnje noge pomembne predvsem za dodajanje moči med tekom in skakanjem. Zato imajo psi z zamaknjenimi kolki, ki omejujejo prosto gibanje v skočnih sklepih, omejeno sposobnost potiska naprej. Zaradi pomanjkanja te potisne sile naprej jo kompenzirajo s sprednjim in zadnjim delom. Posledično bodo ti psi nagnjeni k poškodbam hrbta in sprednjega dela. (Vir: biomehanika i kretanje psa, Eksterijer pasa: Milivoje Uroševič, Darko Drobnjak)
Psi se razlikujejo po: pasmi, velikosti, teži, obliki in zgradbi telesa, telesnih sposobnostih, gibanju in dolžini koraka pri galopu, osebnosti… Naša pričakovanja morajo temeljiti na tem znanju. Skakalne vaje moramo prilagoditi vsakemu psu posebej in razmisliti, kaj je najbolje za vsakega psa, glede na njegovo osebnost, duševno stanje in sposobnosti.
Lahkotnost in sproščenost je tisto, kar lahko vidimo, ko športnik dobro opravi nalogo. Za tem je veliko vaje in postopnega učenja gibanja brez dodane hitrosti. Da bi ohranili dobro atletsko pripravljenost in dobro tehnično zmogljivost, moramo vadbo izvajati redno.
Če želimo, da naš pes avtomatizira tehniko skakanja in jo prenese v situacije v agilityju, se moramo zavedati, da moramo narediti veliko ponovitev različnih vaj, ki jih mora pes razumeti.
Če želimo, da med gibanjem z veliko hitrostjo nadzorujejo in pravilno uporabljajo svoje telo, jih moramo učiti v kontroliranem okolju in pri nižji hitrosti. Tako bodo ustvarili pravilen mišični spomin, ki se bo prenesel v agility parkur.
Vedeti moramo, da bližnjic ni. Na začetku moramo narediti veliko ponovitev (kratke seje), naučeno vedenje pa moramo vzdrževati skozi celotno agility kariero.
Samo vadba zaporedja ne bo dala psu dovolj časa in osredotočenosti za ustvarjanje biomehanike, ki je potrebna za dobre sposobnosti skakanja.
Treningi skokov se nikoli ne končajo. Ko se pes enkrat nauči skakati, moramo vzdrževati njegove sposobnosti. Pričakujemo lahko, da bodo naši psi s treningom in ponovitvami sčasoma razvili boljše sposobnosti skakanja. Dnevno si moramo prizadevati za izboljšave. Vsi zdravi psi imajo sposobnost postati dobri skakalci s trdno osnovo in treningi. V procesu učenja je treba vsakega psa obravnavati individualno.
Skakanje nazaj
Skakanje nazaj je zahtevna skakalna veščina. Za psa predstavlja drugačen skakalni izziv.
Priprava na napor skakanja, ki sledi skozi zadnjo plat skoka, se začne, ko vaš pes prestane skok. Glede na prihodni kot na oviro se bo njegov upogib zgodil, ko bo potoval po robu ovire. V kolikšni meri se bo pes upogibal, je različno in je odvisno od kota njegovega prihoda na skok in bo tudi odvisno, ali se bo zbral pred zaletiščem ali skočil v podaljšku.
Ko pes naredi obrat za robom skoka, mora svoj korak prilagoditi svoji odskočni točki. Postavitev zaletišča in kakšen bo skok, določa naslednja ovira.
Vzletna točka bo spremenila svoj položaj glede na črto, po kateri bo pes nadaljeval.
Sposobnosti skakanja, ki so potrebne za skoke v zadnji del, so:
• prenos teže na zadnjo notranjo nogo,
• obračanje in upogibanje okoli krila ovire,
• upogib nad oviro (dvojni upogib na preskoku),
• prihod na pravo vzletišče, ki podpira skok,
• zadnji del hrbta mora biti obrnjen proti notranji strani krivine,
• menjava vodilne noge nad skokom,
• ne glede na položaj vodnika mora biti pes osredotočen na odskočno točko in na skok,
• skok z obratom,
• skok, ki mu sledi ravni izhod,
• dobra koncentracija in fizična sposobnost.