“Če pes med skokom iztegne zadnje noge in če pred skokom ne meri korakov, potem je dober skakalec.” Tako kot mnogi v agilityju, sem bila v to, do pred nekaj leti, ko se je v moj tečaj agilityja prijavila ena prav posebna učenka, prepričana tudi sama. Nisem vedela, da bo imela tako velik vpliv na moje prihodnje dojemanje pasjega gibanja, skakanja in agilityja nasploh.

Po nekajmesečnem treningu v mojem razredu mi je dejala, da je med drugim tudi trenerka konj in da je njena največja strast pri učenju konj pravzaprav pomoč pri njihovi tehniki skakanja. Iz radovednosti sem jo vprašala, če lahko oceni skakanje mojega psa (Bay) in mi da nekaj napotkov, kako delati v nekaterih situacijah, ki so zanj težke in tako se je začelo najino sodelovanje. Najprej sva začeli delati z Bayom, za katerega sem mislila, da takšnih vaj tako ali tako ne potrebuje. Ne bi se mogla bolj motiti. Po nekaj tednih vadbe sem začela opažati napredek, za katerega nikoli nisem mislila, da je možen ali sploh potreben. Težko je verjeti, a moj pes je na skokih postal še hitrejši in še zanesljivejši. V zraku je preživel bistveno manj časa kot pred vajami. Njegovi skoki so postali bolj tekoči in učinkoviti.

Bila sem vse prej kot lahek študent. Ker sem prej imela psa s težavami pri skakanju, sem naredila nekaj vaj za skakanje, da bi mu pomagala izboljšati svoje skakalne sposobnosti. Ker pa vaj, ki sem jih delala, ni razumel, so le še poslabšale situacijo. Ko mi je Alenka predstavila podobne vaje (s pravilnimi razdaljami in višinami, kar je pomenilo vso in bistveno razliko), kot sem jih izvajala s svojim prvim psom, sem bila skeptična. Skrbelo me je, da bodo mojo psičko upočasnjevale.

Zame je bilo nepredstavljivo, da lahko takšne vaje spremenijo psa, ko preteče progo s polno hitrostjo. Trajalo je nekaj mesecev, preden sem res začela zaupati njenim nasvetom. Spoznala sem, da moje znanje o pravilnem skakanju ni le omejeno – dejansko ga sploh ni bilo.

Odkar sem začela delati z Alenko, pred nekaj več kot 3 leti, sem se naučila ogromno o zgradbi psa, biomehaniki in pravilni tehniki skakanja. Sedaj, ko vidim psa na progi, ne vidim le kako hiter in dober je, ampak sem začela opažati tudi, kakšno je njegovo gibanje, kako prenaša težo pred skokom, kako uravnotežen je v zraku in kako uporablja svoje telo skozi celoten tečaj.

Po Bayu je Alenka začela sodelovati še z nekaterimi drugimi študenti. Ker ima vsak pes drugačne potrebe, Alenka vadbo prilagodi vsakemu psu posebej. Vsakega učenca jemlje kot posameznika in v pomoč njemu vlaga vso svojo energijo in znanje. Ima izjemno oko za podrobnosti in ujame res vsako malenkost.

Sem izjemno srečna in hvaležna, da so se najine poti pred nekaj leti križale in se imam tako tudi jaz možnost učiti od nje. Njeno znanje o skakanju in pasji biomehaniki je res impresivno in videti je, da to kar počne, resnično obožuje.

Vedela sem, da je potrebno psa učiti oviro za oviro. Kar se tiče tehnike skokov, temu nisem posvečala posebne pozornosti. Ugotovila sem, da se slog skakanja izboljša, ko pes pridobi izkušnje. In za nekatere pse je to v redu (za nekatere absolutno ne) – vendar sem se naučila, da obstaja boljši način za učenje optimalnega načina skakanja in sicer s skakalno gimnastiko.

Ko morate narediti nekaj precej zapletenega, tega na začetku ne naredite s polno hitrostjo in v nekaj milisekundah. A če želite biti učinkoviti in natančni ter brez napak, morate najprej vedeti, kako to početi počasi – o tem razmišljati. Izvedela sem, da enako velja tudi za pse pri skakanju in za to, da jih naučimo optimalnega gibanja med skakanjem.

Napaka, ki sem jo naredila pri Kiwii je bila, da sem želela, da takoj naredi težko komplicirano potezo (kot cik in cap) s polno hitrostjo (je namreč zelo eksplozivna). Manjkala ji je skakalna izobrazba in je to naredila na svoj način (velikokrat je podrla letvico, se vrgla čez oviro), zato smo morali veliko ponavljati in na vsakem treningu sem videla preveč napak (včasih tudi do 80 %).

Kar mi je všeč pri skakanju na mrežo, je tudi to, da psa ne kaznuješ. Verjamem, da strah pri psu, da bo zbil letvico, ne bo pripomogel k njegovi optimalni izvedbi. Mislim, da mora pes verjeti vase in si pridobiti zaupanje, z zaupanjem pa pride tudi predanost oviri.

Enako kot pri drugih treningih – delajte postopoma vsak dan in pripravite psa na uspeh. Če ga pripravite na neuspeh, lahko povzročite ravno nasprotno. Obstajajo boljši – zabavnejši načini, kako psa naučiti, da je prečko treba spoštovati.

Po začetku dela z Alenko sem potrebovala čas, da sem razumela, kako bodo te vaje izboljšale način skakanja mojih psov, in imela sem veliko pomislekov. Zame je veliko lažje, če si lahko predstavljam celoten proces prehoda z mrež na dejanske tečaje. Naučila sem se, da moraš procesu zaupati in ga izvajati korak za korakom.

V nekaj treningih sem opazila velik napredek pri vseh mojih psih, ki so skakali. Začeli so razmišljati kako bi se prilagodili in kar je še posebej super – vsak trening je bil zanje uspešen in zabaven.

Po skakanju se vedno vrnem domov vesela in zadovoljna z napredkom, ki ga moji psi dosegajo. Absolutno nasprotje mojega začetka s Kiwii, ko je podrla do 80% palic na treningu, pri čemer je delala le statični cik in cap.

Težava pri šolanju je velikokrat v tem, da prehitro zahtevamo preveč od sebe in svojih psov. Zato uživajte!

Najlepša hvala Alenka, ker si me potrpežljivo podpirala in mi vedno stala ob strani. Veliko mi pomeni.

Začetek dela z Alenko in učenje pravilne tehnike skakanja in pasje gimnastike je bila zame odlična izkušnja.

Vsi moji učenci vedo, da obožujem temelje (in trening z enojno oviro) in veliko pozornosti posvečam izgradnji odličnih temeljev za vse ovire, s katerimi se pes lahko sreča na tečaju agilityja. Do srečanja z Alenko sem bila skoraj prepričana, da so moji “skakalni temelji” vsaj solidni (če že ne odlični :))). Mislim, da se moji psi zelo dobro znajo obrniti in najti “izhod” iz kateregakoli položaja, da ostanejo predani skoku, ne glede na to, kako daleč jih pošljem ali kako hitro pobegnem, da razlikujejo »ven«, zbiranje do mene, zbiranje stran od mene, »noter«, »polovično zbiranje«, podaljšanje,… že samo na verbalne znake,…

Torej, kaj več bi še bilo potrebno? No, to, da pes zna najti “ven” iz katere koli smeri, ne pomeni tudi, da zna pes „ven“ tudi PRAVILNO SKOČITI. To samo pomeni, da ve, s katere strani mora skočiti, to pa ni dovolj. In bolj kot sem delala z Alenko, bolj sem videla, kako pomembna je pravilna tehnika skakanja za vsakega psa! Ne le zato, ker učinkovito (pravilno) skakanje prihrani čas in pomaga, da ne zruši ovire, ampak tudi gradi veliko zaupanje pri psih in, kar mi je najbolj všeč, naredi skakanje tako enostavno, da je telo psa pod veliko manjšim pritiskom kot bi bilo, če svojega telesa ne bi pravilno uporabljal. In ker je skok najpogosteje uporabljena ovira na vsaki progi, je nujno, da damo svojim psom najboljše možne temelje.

Sprva sem začela z Alenko sodelovati zaradi težav s skakanjem, ki jih je imela moja Willa (malinois), a ko sem videla, kako zelo je Willa napredovala in vzljubila te gimnastične vaje ter koliko koristi ji prinašajo, sem se odločila, da bo skakalna gimnastika pomemben del treninga za vse moje pse.

Zato hvala Alenka za to čudovito izkušnjo in vso pomoč! Zaradi tebe naši skoki nikoli več ne bodo takšni, kot so bili!

Že moj drugi agility pes in zdaj res obožujem agility šport.
Moj prvi pes me je veliko naučil, toda pes, ki ga imam zdaj, je res neverjeten.
Njegova mentaliteta je res izjemna in po mojem mnenju smo dosegli veliko.

Toda pri nekaterih vprašanjih smo se malce zataknili. Djuke je dober skakalec, vendar je imel velike težave z zbiranjem in težave pri skokih. Čeprav so ti bili vredu pa so bili hkrati večinoma preširoki.

Alenkinemu tečaju se je sprva pridružil moj prijatelj in mi za tečaj povedal. Bila sem zelo navdušena in odločila sem se pridružiti tečaju „Entering into Collection“. Nikoli prej nisem delala z regulatorji korakov. Toda po nekaj privajanja sem začela opažati napredek. Alenkin način, kako vam med tečajem pomaga in razmišlja z vami, je res neverjeten in zelo spodbuden. Potrebno je nekaj dela, vendar verjemite, da je res lepo videti napredek pri psu!
Po vstopu v tečaj „Entering into Collection“ sem se pridružila še tečaju „Mastering in-out“. Tudi ta tečaj je bil podprt z veliko informacijami, ki jih Alenka posreduje preko spleta in ki si jih lahko ogledate še kasneje. Neverjetno lepo je, ko od Alenke res hitro dobiš osebno povratno informacijo.

Posnela sem video, da bi lažje prepoznala in videla razliko med „prej in potem“, in bila izjemno presenečena, ko sem videla kako zelo velika je bila razlika!

Tako zelo sem vesela, da sem prisluhnila svojemu prijatelju in se pridružila Alenkinim tečajem. Sem zelo zaposlena in sprva sem imela nekaj pomislekov, ker nisem vedela, ali si bom lahko vzela čas. Toda sedaj sem tako navdušena, da sem našla čas in videla, kako se je moj pes spremenil in izboljšal.

Res iskreno hvaležna sem za Alenko in njene tečaje. Seveda moramo še naprej vaditi, vendar mi napredovanje prinaša veliko zadovoljstva!

Zelo sem hvaležna Alenki za vso pomoč in napotke, ki mi jih je dala pri mojem Malinois Vesper. Lansko leto smo imeli frustrirajočo sezono s številnimi sicer fantastičnimi tekmami, ko je praviloma padla po le ena ovira. Mislila sem, da je kar dobra skakalka, vendar je Alenka izpostavila veliko področij, ki bi jih bilo treba in mogoče izboljšati. Namesto, da bi pri skakanju uporabila pravo tehniko, je vso svojo moč uporabila za to, da se je dobesedno vrgla čez ovire, kolikor je le mogla in znala. S pomočjo zelo jasnih Alenkinih učnih načrtov, smo zadnjih nekaj mesecev delali na njeni tehniki, telesnem ravnotežju, razumevanju sprememb nog itd.. Zelo hitro smo opazili napredek in z delom na teh vajah bomo nadaljevali do konca njene kariere.

Hvala ti Alenka, za tvoje vodenje in predvsem podporo.